Že kot majhen otrok sem rad zahajal v dedov atelje in ga opazoval, kako stiska barve iz tube na paleto in kaj potem nastane, ko se barve mešajo. Ta spomin se je v meni ponovno prebudil, ko smo v lanskem šolskem letu pri likovni umetnosti slikali na platno.
Naše ustvarjanje abstraktnih slik s prelivanjem in dodajanjem barv me je ob tem še spomnilo na to, kako mi je babica kot majhnemu fantu nadela zaščitni plašč ali pa kar kos blaga, da sem lahko ustvarjal. Imel sem svojo paleto ter malo slikarsko stojalo. Igral sem se slikarja v dedovem ateljeju in se ob tem počuti izredno pomembnega. Atelje je bil vedno prostor, kjer sem se umiril in se družil z dedom. Všeč mi je bilo tudi to, da so potem vsi občudovali moje slike, ki jih je ded dal v paspartu in podpisane obesil na steno poleg svojih.
V našem šolskem ustvarjanju sem prav tako užival kot včasih v dedovem ateljeju.
Lansko šolsko leto se je naša likovna učilnica spremenila v slikarski atelje. Po vseh mizah so bile prevleke, kar je zelo nenavadno. Na mizah so bila tudi platna in nekaj barv. Ga. Aragun nam je pokazala nekaj idej za ustvarjanje slik z akrilnimi barvami. Delo je bilo zelo zabavno, saj me je spominjalo na stare čase, ko sem zelo rad prelival barve med sabo. Ko sem pri uri umetnosti izbral barve in jih zlil na platno, sem z nagibanjem dosegel, da so se barve premešale. Videl sem, da so se sošolci tako kot jaz zabavali med ustvarjanjem. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Svojo sliko sem ponovno videl šele čez dva dneva. Končni izdelek me je prijetno presenetil. Spominjal me je na močvirje, zato sem sliko tako tudi poimenoval. Na koncu smo naše izdelke razstavili v galeriji AQ GCC v središču Celja, kjer so jih lahko vsi občudovali.
Tom Šuster, 9. b
